»Dajmo, vprašajmo veter, kam naj gremo naprej!«

TiBijevka razmišlja o besedah: Dokler se ne zmenimo, ne moremo nikamor

V roke mi je prišla modra knjiga. Pomislim: Pravljice pač! Ampak pravljice so vendarle tako resnične in nemalo njih nam vedno nekaj pomembnega sporoča. Zato sem knjigo vzela v roke, da bi malo osvežila spomin, saj je od zadnjega branja minilo že kar nekaj časa.

Gre za zbirko Zvezdna ladja, zbirko samih kratkih pravljic številnih svetovnih avtorjev na več kot 400 straneh. In kje se mi je naključno odprla knjiga? Pri kratki pravljici z naslovom »Kdaj se začne dobra volja« (Pearl Buch). Da ne bom izpustila kakšne pomembne nianse vsebine, ki bi lahko deformirala sporočilnost te, ali da vam ne bi slučajno preveč vrinila osebne interpretacije zgodbe, jo v celoti navajam v nadaljevanju. Njen zaključek, nauk, poduk, sporočilo, ..., morda nič od tega, pa je stvar posameznega bralca.

Kdaj se začne dobra volja?

Njihov dom ni ne na vrhu griča ne ob njegovem vznožju, temveč na pol poti v rebri, tako da pridejo otroci k jezeru, če stečejo navzdol, in k velikemu drevesu, če jo mahnejo navkreber.

Nekega dne so se prišli na vrt igrat.

»Pojdimo na hrib k velikemu drevesu,« je rekla Judita.

»Ne, stecimo rajši dol k jezeru,« je dejal David.

»Ne in ne,« je rekla Judita.

»Pa in pa,« je dejal David.

In vsi so čakali in nihče ni mogel nikamor, ker se niso mogli zediniti.

Kadar si vseh pet otrok želi isto, so istih misli. Včasih se zlahka zmenijo, včasih pa bi vsakdo rad kaj svojega in tako se ne morejo sporazumeti.

In potem se je prišel na vrt igrat še očka.

»Kam jo mahnemo?« je vprašal otroke.

»Na hrib k velikemu drevesu,« je rekla Judita.

»Pod breg k jezeru,« je dejal David.

»Dokler se ne zmenimo, ne moremo nikamor,« je rekel očka.

Zato je sedel na verando in čakal. Vsi so sedeli in čakali. In nobeden ni bil vesel.

Potem pa si je Mihael nekaj izmislil.

»Dajmo, pojdimo najprej na hrib k drevesu, nato pa stecimo še dol k jezeru,« je rekel.

»Dobra misel,« je dejal očka in vprašal Judito: »Si za to?«

»Sem,« je rekla Judita.

»David, si tudi ti za to?« je vprašal očka.

»Sem,« je dejal David.

»Ste vsi za to?« je vprašal očka.

»Smo!« so zaklicali vsi hkrati.

In takoj so pohiteli navkreber k velikemu drevesu, da je bilo veselje.

Potem so jo ubrali po bregu navzdol k jezeru. Tam je bil privezan čoln in otroci so zlezli vanj. Trije so sedli na krmo, in sicer dečki. Dva sta sedla na kljun, in sicer deklici. Na sredo čolna je sedel očka in zaveslal. Če bi zaveslal po jezeru navzgor, bi prišli do gozda. Če bi zaveslal po jezeru navzdol, bi prišli do slapov.

»Kam se obrnemo?« je vprašal očka.

»Navzgor,« sta rekli punčki.

»Navzdol,« so zavpili fantje.

»Če naredimo oboje hkrati,« je dejal očka, »se bomo vrteli v krogu. Kam naj zavijem najprej?«

»Navzgor,« sta zaklicali punčki.

»Navzdol,« so zavpili fantje.

In spet se niso mogli zediniti, zato je očka kar naprej veslal v krogu in nikamor niso prišli in ni bil nihče vesel.

»Midve bi šli tako radi v gozdiček,« je rekla Barbara.

»Mi pa k slapovom,« je dejal Mihael.

»Najprej se morete zmeniti,« je dejal očka in se še kar naprej sukal v krogu.

Punčki sta gledali fante in fantje so gledali punčki. In očka je čakal in čakal, in dokler so čakali, je čoln še naprej kolobaril in še zmeraj ni bilo od nikoder dobre volje. Potlej si je Peter nekaj izmislil.

»Dajmo, vprašajmo veter, kam naj gremo naprej,« je dejal.

»Dobro si se to spomnil,« je rekla Judita.

»Sta vedve za to?« je očka vprašal punčki.

»Sva!« sta rekli.

»Ste vi za to?« je vprašal fante.

»Smo!« so odgovorili.

»Potem pa glejmo oblake,« je rekel očka, »da bomo videli, kam piha veter.«

Vsi so pogledali proti nebu. Bilo je sinje in po njem so hiteli mehki beli oblački in vse je neslo navzgor proti gozdu.

»Kaj pravi veter?« je vprašal očka.

»Pravi: h gozdičku,« je rekla Barbara.

»H gozdičku,« so vsi potrdili.

»Zdaj se pa že lahko začne veselje,« je dejal očka. »Najprej pojdemo h gozdičku in potem še k slapovom.«

In res so šli in se dobro imeli.

Zaključek:

Grajenje ekipe je pomemben korak na poti k uspehu. Pa naj si bo to v podjetju, družini, športni ekipi, ... Dobra ekipa je eden izmed ključnih dejavnikov napredka, zato je pomembno vzpostavljanje pogojev, v katerih člani ekipe delujejo tako, da se dopolnjujejo in podpirajo drug drugega.

"In res so šli in se dobro imeli." 

Za TiBi bralnico: Barbara Zacirkovnik

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja Zavoda Emendo Gavce, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.